Zgodovinski imenik župnij

Oktobra 2005 je bilo v Sloveniji 785 župnij, od tega v Nadškofiji Ljubljana 306 (dodatno še ena duhovnija in ena bazilika s posebnim položajem), v Škofiji Maribor 290 in v Škofiji Koper 189 (dodatno še dve kaplaniji in trije vikariati). Ta zgodovinski imenik bo seveda naštel precej več župnij, saj opisuje tudi tiste, ki so bile ukinjene, združene ali so kako drugače prenehale delovati. Poleg tega pa vsebuje tudi "slovenske" župnije v tujini. Župnije oz. kraje zunaj meja Republike Slovenije smo izbirali glede na zgodovinsko izpričanost Slovencev na tistem ozemlju ali glede na bližino slovenske narodnostne meje, kjer so v preteklosti bile možne bližnje migracije. Ta obmejni pas bo treba še preverjati, saj podatki niso bili povsod enako dostopni in kakovostni.

Posamezne župnije, kraji in grajski objekti si v knjigi sledijo po abecednem redu njihovih slovenskih imen. V posebnem kazalu so omenjena le tujejezična imena zanje. Če se ime v tujem jeziku le neznatno razlikuje od tistega v slovenskem jeziku, ga v končnem kazalu ne navajamo.

Najpomembnejši rodoslovni viri izvirajo iz župnij oz. iz matičnih sedežev verskih skupnosti, zato so njihova imena zapisana z velikimi črkami. Če ni drugače navedeno, gre za rimskokatoliško župnijo. Za izhodiščne informacije o cerkvenih (matičnih) enotah ostalih veroizpovedi gl. gesla Baptistična cerkev, Evangeličani, Grškokatoliška cerkev, Mormoni, Muslimani, Srbska pravoslavna cerkev, Starokatoliška cerkev, Židovske cerkvene občine.

Pri župniji so našteta naselja, ki so spadala pod župnijo, in njene podružnične cerkve. Če ni navedena kaka druga letnica, se seznam naselij nanaša na leto 1939. Če so na koncu seznama tri pike (...), pomeni, da le-ta ni dokončan oz. verjetno ni popoln. Zaradi nedorečene slovensko-hrvaške meje tudi cerkveno-upravni položaj nekaterih obmejnih naselij ni čisto jasen.

Ime župnijskega oz. cerkvenega zavetnika je lahko rodoslovno relevantno vsaj iz dveh razlogov. Zavetnikovo ime ali ime svetnika, omenjenega v cerkvi, je vplivalo na dajanje osebnih imen v okoliških krajih. Po značilnem patrociniju (zavetništvu) je možno opredeliti čas nastanka cerkve, nenavaden patrocinij (npr. Krizogon) pa lahko kaže na verjetnost stare lastniške cerkve[1].

Obseg župnij se je skozi stoletja spreminjal. Cerkvena organizacija na slovenskih ozemljih se je vzpostavila po letu 955[2], se postopoma izgrajevala v srednjem  veku in se v osnovi ohranila do jožefinskih reform (1782–1785). Torej lahko zgodovinski imenik župnij na naših ozemljih zajame obdobje okrog 1050 let. Pražupnije na Slovenskem so se dokončno izoblikovale že pred letom 1100, kasneje redkeje. Čeprav so župnije razmeroma zaokrožena ozemlja, je treba pred letom 1848 (do odprave podložniških razmerij) upoštevati, da so nekatere kmetije ležale tudi zunaj ožjih župnijskih meja, nekatere pa so morda pripadale celo več gospostvom (župnija, samostan, grajsko gospostvo)[3]. Ne glede na lego kmetije, je moral posestnik matična opravila (krst, poroka, smrt) izvrševati v tisti župniji, pod katero je spadal (Grundobrigkeit). To je veljalo tudi za pokop na pokopališču ustrezne župnije. Pri iskanju "svoje" župnije naj bi torej rodoslovec vedel, pod katero župnijsko oblast je prednik spadal.

Zaradi obširnega ozemlja prvotnih  cerkvenih pokrajin – metropolij (Oglej, Salzburg) so bile v začetku pomembne cerkvene enote arhidiakonati, ki so opravljali poverjene škofove posle. Za razliko od salzburških so bili oglejski arhidiakonati, ki so jih upravljali opati, razmeroma samostojni. Z jačanjem vloge župnij je pomen arhidiakonatov upadel in dokončno prenehal po jožefinskih reformah. Pomurski Slovenci so nekaj časa spadali v dve metropoliji (Esztergom in Kalocsi), po letu 1777 pa so bili preko somboteljske škofije združeni pod ostrogonskim metropolitom.

Na cerkveno organizacijo so vplivale vojne, ki so imele za posledico spreminjanje meja velikih gospostev in držav. Napoleonske vojne so povzročile obsežne politične in cerkveno-upravne spremembe, ki pa niso nikoli povsem zaživele in so s koncem francoske moči tudi razpadle. Nasprotje med Habsburžani in Beneško republiko je vplivalo na nastanek goriške in videmske nadškofije. Le občasno se je cerkvena organizacija približevala sliki, ki bi zajela vse Slovence v skupni cerkveni pokrajini, vendar tega žal ni nikoli dosegla[4]. Za rodoslovce je načeloma pomembneje slediti zgodovini posameznih župnij, manj pa spreminjanju nadškofij, škofij, dekanij in drugih višjih cerkveno-upravnih enot. Podatek o pripadnosti župnije določeni škofiji/nadškofiji/metropoliji pa seveda ostaja pomemben zaradi osrednjih cerkvenih arhivov.

Največji poseg v upravno organiziranost cerkvenih enot je bil v času jožefinskih reform (glavnina 1780–1790; reforme so se začele že v času Marije Terezije, deloma pa so se nadaljevale tudi po smrti Jožefa II.). Do takrat so nekatere škofije in župnije imele nenaravne meje; prvotne župnije so bile prevelike. Čeprav so bile nekatere spremembe prenagljene oz. premalo domišljene, je reforme načeloma podpirala tudi Cerkev, saj je z njimi dobila učinkovitejšo organizacijo. Za Slovence je bil pomemben povečan vpliv škofij, ki so bile bliže večini narodnega ozemlja (oglejski patriarhat je postal nesmiseln). Duhovniki so bili vključeni v nekatere državne funkcije (štetje prebivalstva in gospodinjstev, razglašanje državnih okrožnic). Katoliška veroizpoved je imela v javnosti še vedno nekaj prednosti, vendar se je povečevala formalna strpnost do drugih veroizpovedi; olajšan je bil prestop med veroizpovedmi. Arhidiakonati so formalno prenehali, uvedene so bile dekanije. Nekatera območja so postala lokalne kaplanije – lokalije, ki so kasneje večinoma postale župnije[5].

V Istri so se te spremembe zgodile kasneje in v manjšem obsegu. V času Jožefa II. je bila Istra še pod Benečani, tako da so se tam spremembe zgodile šele pod Francozi (od leta 1797) in kasneje pod Avstrijci (po letu 1814).

Po drugi svetovni vojni sta imela na župnije največji vpliv sovražno delovanje komunistične oblasti do Cerkve (tudi rušenje cerkva in drugih verskih objektov) in veliki premiki prebivalstva, povezani z urbanizacijo, ki jim je sledila tudi organizacija župnij. Slednji vpliv je še vedno prisoten.

Pri ugotavljanju krajevnega obsega župnij smo uporabili tri poglavitne vire: Splošni pregled Dravske banovine (1939 – Slovenija brez Primorske), delo M. Miklavčiča (Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, inavg. dis., 1945) in Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem (J. Höfler, več del, objavljenih samostojno ali v AES). Höfler navaja mnoge podružnične cerkve, ki so izpričane v zgodovinskih virih, vendar jih danes ni več ali pa ni možno ugotoviti njihove natančne lokacije – slednjih večinoma ne omenjamo.

Podatki o krajih in cerkvah posamezne župnije so torej iz različnih obdobij. Če to obdobje ni posebej navedeno, gre za osnovno stanje iz leta 1939; letnica 1782 pomeni, da gre za predjožefinsko stanje. Vneseni so kasnejši popravki, ki so bili na voljo (spremembe imen krajev, pridružitve, izločitve krajev in župnij ipd.). Pri ugotavljanju župnijskih naselij je treba upoštevati tudi kraje podružničnih cerkva, ki včasih niso v celoti zajeti v seznamu naselij.

Nekateri zapisi krajev so nekoliko drugačni kot v današnjem Atlasu Slovenije. Največkrat smo ohranili starejšo obliko, saj jo rodoslovec pogosteje sreča. Zlasti je precej starejših oblik krajevnih imen, ki so se začenjala s "Sveti", danes pa s "Sv.". Značilen zapleten primer so imena kot npr. Št. Rupert, Sv. Rupert, Sveti Rupert, Šentrupert; to so lahko zgodovinska imena župnij ali pa krajev (ni nujno, da gre za sedež župnije), pri čemer se je ime župnije včasih spreminjalo ločeno od imena kraja.

Za imenom cerkve je v oklepaju navedena letnica, ko je bila le-ta postavljena. Mnoge cerkve so današnjo podobo dobile ob kasnejših prenavljanjih; nekatera prenavljanja so omenjena z zaporednimi letnicami. Pokopališča so označena s križcem (U); podatke o njih smo poiskali na občinah v začetku leta 2006, zato je ta podatek dokaj popoln. Zagotovo pa še manjkajo podatki o nekaterih opuščenih pokopališčih. Le-ti bi lahko rodoslovcu pomagali, da bi našel pokopališke knjige. Če je znana lokacija pokopališča ob podružnični cerkvi, je navedena le tam, če pa lokacija ni zanesljiva, je pokopališče navedeno ob imenu kraja. Zgodovinski imenik ne zajema grobišč iz svetovnih vojn oz. povojnih pobojev.

Imena grajskih objektov (gradov, graščin, gospoščin ... ) so vključena v abecedno zaporedje knjige. Podrobnejša lokacija in drugi podatki so navedeni pri župniji, na katere območju leži objekt. Upravni pomen posameznega grajskega objekta se je spreminjal in le nekateri navedeni objekti so bili dejanski sedeži gospoščin. Pomembno je poznati imena grajskih objektov na raziskovanem območju, saj je preko njih lažje iskati morebitne arhivske fonde. Upoštevati je treba, da so se meje gospoščin in cerkvene uprave (župnij) le redko kdaj ujemale. Nekatera gospostva so bila sicer sklenjena (brez vrinjenih tujih posesti), vendar je od 13.–14. stol. dalje na slovenskem prevladovala raztresena gospoščinska posest. To pomeni, da so bile kmetije različnih gospostev večinoma pomešane. Za rodoslovca je torej pomembno vedeti, da so lahko kmetije v isti vasi pripadale različnim gospostvom[6]. Kjer je bil na voljo, je ta podatek naveden pod grajskimi objekti, v vrstici "Dominium".

Drugače je bilo z župnijskimi ozemlji, ki so bolj strnjena (čeprav so bile pred jožefinskimi reformami tudi razdrobljenosti; inkorporacije oz. podrejenosti pa niso upoštevale celo deželnih oz. okrožnih meja).

Tam, kjer so bili na voljo podatki o pogostejših priimkih v kraju oz. v župniji, smo jih izpisali. Gre za priimke župljanov izpred 100-200 let, z današnjega gledišča torej za "domorodce". Končni cilj tega imenika je, da bi bili priimki navedeni pri vsaki župniji. Nekatere podatke so posredovali rodoslovci, ki podrobneje raziskujejo določeno župnijo. Če so priimki zbrani iz statusa animarum, so večinoma upoštevani le družinski očetje (matere le, če mož ni vpisan). Če je mati iz iste župnije, se namreč njen rojstni priimek pojavi pri drugi hiši (iz enakega razloga so izpuščeni priimki poslov, rejencev in osamelcev, ki očitno niso iz popisovane župnije).

V zaporedju krajev najdemo tudi imena držav (npr. Italija, Madžarska), v katerih živijo Slovenci, in imena zgodovinskih pokrajin (npr. Kranjska, Štajerska, Koroška, Istra, Prekmurje). Viri, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v okvir nekega kraja ali pokrajine, so zbrani pod geslom Slovenija, Slovenci.

V cerkvenih letopisih je med posameznimi škofijami oz. nadškofijami nekaj razlik glede celovitosti in sistematičnosti podatkov. Posebna težava je tudi v tem, da kaka župnija v letopisu čez nekaj deset let brez pojasnila izgine ali pa je omenjeno, da je "združena" z neko drugo župnijo, pri čemer ni jasno, katera od združenih župnij ostaja. Ob dvomih naj rodoslovec povpraša v župnijah samih.

Način zapisovanja matičnih knjig v glavnem sledi Vodniku po matičnih knjigah (VMK, 1972) in arhivskim vodnikom matičnih knjig.

Indeks matične knjige kot samostojni zvezek je pred razponom letnic označen z In (npr. In 1756–1900). Če je indeks del matične knjige, je to označeno na koncu letnic (npr. 1878–1920 In); če indeks ne pokriva celotnega razpona letnic matične knjige, je oznaka v oklepaju: "(In)". Če so v knjigi mešani vpisi, je to označeno pred letnicami (npr. R, P 1830–1900). Tako kot v Vodniku po matičnih knjigah, tudi v tem imeniku za dvojnike in prepise indeksi niso navedeni, zato je pri teh knjigah treba domnevati, da morda indeks obstaja.

Pri matičnih knjigah lahko s primerjavo tega imenika in arhivskega vodnika dokaj zanesljivo ugotovimo današnje stanje. Knjige, ki jih ne najdemo, so bodisi v župnijskem uradu, na Ministrstvu za notranje zadeve ali pa, kar je redkeje, v kakem zgodovinskem arhivu.

Pri statusih animarum je k sreči stanje veliko boljše, kot kaže ta imenik. Marsikateri dodatni status je v nadškofijskem/škofijskem arhivu in v župnijskem uradu. Po drugi strani pa so žal primeri, ko statusa iz tega imenika "ni več" niti v župnijskem uradu niti v cerkvenem arhivu. Opozoriti kaže, da letnica statusa največkrat ne pove natančno, katero obdobje je popisano, saj so zajete tudi osebe, ki so morda rojene pred 70 leti ali pa so morda živele še prav toliko let po letnici "popisa".

Ta zgodovinski imenik ni nadomestilo za sprotne arhivske vodnike. Pri iskanju trenutnega nahajališča vira si je treba pomagati z najnovejšim arhivskim vodnikom posameznega arhiva oz. s knjižničnim sistemom Cobiss.

S tem delom smo poskusili vzpostaviti ogrodje sistema za rodoslovne vire, ki je nazoren in ki mu je možno zlahka dodajati še druge vrste rodoslovno relevantnih virov. Ker gre za sintezo mnogih del so v njem tudi njihove pomanjkljivosti[8]. Ne glede na to upamo, da bo koristno izhodišče za raziskovalce. Z leti bo ga bo možno še dopolnjevati in bogatiti. Količina in zgradba podatkov v imeniku nakazujeta, da bi bila bolj kot knjižna oblika primerna izvedba z računalniško zbirko, ki bi bila dostopna na internetu.

                                                                                  mag. Janez Toplišek